Dolgo časa so znanstveniki verjeli, da se supermasivne črne luknje razvijejo znotraj že obstoječih galaksij. Nova opazovanja s teleskopom James Webb pa postavljajo to domnevo na glavo. Mednarodna ekipa je proučevala objekt Abell2744-QSO1, ki obstaja približno 700 milijonov let po velikem poku, in odkrila, da njegova centralna črna luknja vsebuje približno 50 milijonov sončevih mas – kar predstavlja več kot dve tretjini celotne mase sistema. V sodobnih galaksijah takšne črne luknje običajno predstavljajo le majhen delež mase, kar kaže na izjemno razliko v zgodnjem vesolju.

Z uporabo instrumenta NIRSpec so raziskovalci prvič neposredno izmerili gibanje vodikovega plina okoli črne luknje in potrdili popolnoma Keplerjevo gibanje, kar omogoča natančen izračun mase. Hkrati je kemična analiza plina pokazala izjemno nizko metalnost – manj kot pol odstotka Sončeve – kar pomeni, da v sistemu ni bilo še veliko zvezd, ki bi proizvedle težje elemente. To kaže, da je okolje še vedno zelo blizu stanju po velikem poku.

Te ugotovitve podpirajo teorijo o črnih luknjah z neposrednim kolapsom, ki nastanejo iz ogromnih oblakov plina brez faze zvezd. Če se to potrdi pri več objektih, bi to pomenilo, da so se nekatere galaksije dejansko začele oblikovati okoli že obstoječih črnih lukenj – obratno od tradicionalnega modela. Raziskovalci zdaj preučujejo druge podobne „male rdeče pike“, da bi ugotovili, kako pogost pojav je bil v zgodnjem vesolju.