V hrvaških Lidlovih trgovinah so potrošniki opazili čebulo, ki je bila pridelana v Senegalu, nato pakirana v Španiji in končala na policah v Hrvaški po poti več kot 6000 kilometrov. Čeprav imajo hrvaška območja, kot so Dalmacija in dolina Neretve, idealne razmere za pridelavo sladke čebule, lokalni kmetje ne morejo konkurirati zaradi pomanjkanja infrastrukture za shranjevanje in standardizirane logistike. Trgovske verige zahtevajo velike količine enotnega blaga skozi celo leto, kar omogočajo mednarodni dobavitelji z razvitimi logističnimi verigami.

Problem ni v kakovosti zemlje ali klimi, temveč v strukturni ranljivosti lokalnega kmetijstva. Hrvaški pridelovalci so prisiljeni prodajati pridelek poleti po nizkih cenah, ker nimajo hladilnic z nadzorovanimi pogoji za shranjevanje do pomladi. Ko lokalne zaloge zmanjkajo, jih nadomestijo uvoženi proizvodi, tudi iz Afrike.

Primer čebule razkriva širši izziv evropskega kmetijstva: medtem ko EU zagovarja zeleno prehodnost in zmanjšanje ogljičnega odtisa, so trgovske verige še naprej odvisne od dolgih dobavnih poti, ker so uvozni sistemi cenejši in bolj zanesljivi. To postavlja vprašanje o trajnosti in odpornosti prehranskega sistema v primeru logističnih motenj ali podnebnih sprememb.